Po najinih izkušnjah do težav ob srečevanju drugih psov prihaja iz dveh najpogostejših vzrokov:
1. VZROK: druge pse vidi kot grožnjo in se jih boji
Zakaj jih tako vidi? Možnih razlogov je več, med najpogostejše pa sodijo slabe izkušnje (pes je bil v preteklosti napaden, vpleten v zanj pregrobo igro) in premalo stikov v fazi socializacije. Zato se poskuša ob srečanjih zaščititi, največkrat z laježem, lahko tudi z zaganjanjem v drugega psa. Na prvi pogled tako vedenje deluje agresivno, le redki pa pomislijo, da ga je strah.
2. VZROK: drugih psov se preveč veseli
Lastniki večinoma pretiravajo s spuščanjem psa v igro z drugimi psi, z zmotnim mišljenjem, da bodo pse na ta način socializirali. Psu smisel sprehoda kmalu postane iskanje »prijateljev« za igro in zato tišči v vsakega štirinožca, ki ga sreča. Tak pes je z vlečenjem povodca, skakanjem in podobnim vedenjem neobvladljiv in za lastnika težaven.
Ne glede na to, ali se pes drugih psov boji ali preveč veseli, ima problem enako težo. Za naju sta oba odziva enako nezaželena. Želimo imeti psa, ki je do drugih psov nevtralen. To pa je mnogim lastnikom težko razumljivo, saj napačno razumejo že socializacijo samo. Za lažje razumevanje primerjajmo socializacijo na pse s socializacijo na promet: pes, socializiran na promet, se na prometna sredstva ne odziva. To pomeni, da ob mimo vozečem tovornjaku ostane miren. Enako je pri socializaciji na pse. Pes, ki se drugih psov veseli in želi z njimi v igro, ni socializiran, saj veljajo enaka pravila, kot pri tistem v prometu: ostane miren, na druge pse se ne odziva. Ob njih se ne počuti ogroženo, ampak se jih ne veseli. Če poenostaviva: za druge pse mu je vseeno.
Socializacija na druge pse pomeni, da jih predstavimo na tak način, da kot lastnik ostanemo zanimivejši. To ne pomeni, da se psi med sabo ne smejo igrati. Lahko, kadar je smiselno. V svoji praksi igro z drugimi psi dostikrat uporabiva kot terapijo za boječe pse. Ampak daleč od tega, da se ves čas igrajo z drugimi psi in je to vse, kar se jim zabavnega zgodi.
Slaba osveščenost lastnikov je zelo velik problem. V urbanem okolju se psov ne spušča s povodca. Če izza ovinka priteče pes in začne skakati po mojem psu, to ni dobro za nobenega od njiju, niti za njuno socializacijo, niti z vidika varnosti. Za tujega psa nikoli ne morete vedeti, kako se bo odzval, zato je neodgovorno, da svojega psa spuščate k njemu, da se »povohata«.
Kako pogosto se že slišali tale stavek: »Moj bi se tako rad povohal z vašim!«, ali pa srečali lastnika, ki psa kar brez vprašanj spusti k vašemu, češ »psi se morajo povohati«? Če se na take vsiljive lastnike odzovete z obrambno držo, saj psa ne poznate in prav tako ne njegovega odziva, verjetno slišite (lažne?) tolažilne besede: »Ah, saj moj ne bo nič naredil …« Zato vse lastnike psov pozivava, da razmislite, kakšno škodo lahko s svojim nepremišljenim vedenjem naredite sebi in drugim mimoidočim.
Zapomnite si, vsak pes, ki ga srečate na sprehodu
- se ne želi povohati z vašim psom,
- se ne potrebuje povohati z vašim psom.
Svetujeva, da se aktivno ukvarjajte s svojim psom in ne iščete drugih, ki ga bodo zaposlili, da boste lahko v miru pisali sms sporočila. Le tako se boste izognili morebitnemu nastanku težav pri srečevanju z drugimi psi. Tudi če težav nimate, jih prihranite tistim, ki želijo s svojim psom samo mimo vas, a jim tega ne omogočate.
V naslednjem članku bova svetovala, kako se lotiti socializacije, predvsem z vidika stikov z drugimi psi in kaj lahko naredite, da ne boste žrtve takšnih srečanj.
Članek je bil objavljen v časopisu DNEVNIK Magazin pod rubriko Človek in pes (30. April 2015)