Pojem vzgoja je širši od pojma šolanje. Šolanje zavzema približno eno petino vzgoje.

 


 

1. Nenavadno je, da ljudje ob vpisu v pasjo šolo pričakujejo, da bodo psa vzgojili. Večinoma si namreč želijo in pričakujejo, da bodo s psom po koncu tečaja lahko šli na sprehod brez težav, da bodo psa lahko vzeli na morje, v hribe, da ne bodo imeli težav z drugimi psi. Vendar vse to spada v področje vzgoje in ne šolanja.

Torej: lastnik gre v pasjo šolo zato, da bi njegov pes postal lepo vzgojen, a se večina pasjih šol z vzgojo posebej sploh ne ukvarja (razen tistega deleža, ki je prisoten ob šolanju samem, saj je vsako šolanje deloma zajema tudi vzgajanje). Ne posvečajo se pasji psihologiji in razumevanju učnih procesov psov. Na mesto tega se po večini poslužujejo »instant metod« učenja ukazov, ki pa so že precej zastarele. Tako lastniki v šolo pridejo na učenje vzgajanja, dobijo pa učenje poslušnosti.

2. Vpisi v nekatere pasje šole potekajo dvakrat letno: spomladi in jeseni. S tem avtomatično zanemarijo pomen vmesnega časa (poletja in zime) za aktivnosti s psom. Tak pristop lahko zagovarja le nekdo, ki ne ve, kaj vzgoja psa sploh pomeni.

Vzgoja psa je proces, ki traja leto oz. leto in pol. Manj prekinitev vsebuje, boljše rezultate bomo dosegli. V primeru, da vpis v šolo nekaj mesecev sploh ne obstaja, je kvalitetna vzgoja že a priori onemogočena. Zato se šole, ki se intenzivno posvečajo vzgoji, takih načinov vpisovanja tečajnikov zagotovo ne poslužujejo.

3. Psi v pasji šoli so običajno razvrščeni v starostne skupine. S tem ni nič narobe, a še bolje se nama zdi, da pse in lastnike razvrstimo glede na njihovo predznanje. Poleg tega se je treba posvetiti raznolikosti pasem in karakterjev, zato ni priporočljivo, da so skupine velike, saj individualizacija ne bo mogoča.

Ni primerno, da z vsemi tečajniki delamo enako, saj imajo oni in njihovi psi različne potrebe. Če tem pogojem ni zadoščeno, se z vzgojo psov ne moremo ukvarjati in lastniki največkrat ne dobijo tega, kar so v pasji šoli želeli dobiti. Ne trdiva, da se ne naučijo ničesar. Določeni lastniki so zadovoljni tudi s takšnimi tečaji, saj je nekatere pse lažje vzgajati kot druge. A večinoma niso zadovoljni.

4. Kdor pse v prvi vrsti vzgaja, jih uči samokontrole, hojo na povodcu, poskrbi za socializacijo in ne vaje poslušnosti, kot so sedi, prostor, tačko

Vaje na poligonu niso dovolj, treba jih je prenesti v urbano okolje. Pomislite: psa želimo naučiti, kako naj se obnaša v domačem okolju – naj ga učimo na poligonu? Lahko, a poligon naj predstavlja le en del učnega okolja.

vzgojen pes

5. Šolanje je časovno omejeno, tečaj traja npr. dva meseca. Vzgoja pa traja veliko dlje. Zato priporočava, naj lastniki razmislijo: ali želijo šolanega psa, ki bo delal vaje poslušnosti, ali želijo vzgojenega psa. Kdor ima šolanega psa, še ne pomeni, da je pes vzgojen. Kdor ima vzgojenega psa, ni nujno, da ima psa, ki je vešč neke kinološke discipline.

Zato je pomembno, da si lastniki naredijo jasno vizijo svojih želja. Priporočava, da se v prvih fazah ukvarjajo predvsem z vzgojo. Vključijo naj se v čim bolje postavljen sistem, s čim večjo individualizacijo, ki vključuje celotno družino in upošteva karakteristike psa. Po približno enem letu bodo imeli vzgojenega psa in šele takrat naj se odločijo za dodatno šolanje, če se jim to zdi pomembno. Če se stvari lotimo v obratni smeri in se najprej začnemo posvečati šolanju, lahko naletimo na vzgojne težave. Pogosto pomagava pri prevzgoji takšnih primerov.

Članek je bil objavljen v časopisu DNEVNIK Magazin pod rubriko Človek in pes (29. Januar 2015)