Ali potrebujemo pasje parke?

Ali potrebujemo pasje parke?

So pasji parki res potrebni? Vedno več ljudi živi v urbanih območjih in veliko jih sobiva s psi. Za našo in pasjo dobrobit v mestih lahko izpostavimo izpolnitev vsaj treh pogojev:

Zadovoljitev potreb

Večina nas dneve preživlja sede oziroma v zaprtih prostorih. Oboje ima negativen vpliv na naše zdravje. Zato ob vsakodnevnih obveznostih potrebujemo redno gibanje v naravi, da nas lahko drži v vitalni kondiciji. Ob natrpanem urniku si mnogi ne morejo privoščiti daljše vožnje do ‘zelenih’ območij izven mest, zato so zelene površine na naši dnevni poti oziroma kjer živimo nujno potrebne. Podobno je z našimi psi, saj za njih nimamo časa, ko opravljamo službo in druge obveznosti. Prepuščeni so sami sebi ali pa omejeni v manjših prostorih. Če želimo zdravega psa, moramo dnevno poskrbeti za zadovoljitev njegovih potreb po kakovostnem gibanju oziroma po zadovoljitvi nagonov.

Spoštovanje norm

Ker si prostor delimo, moramo tako ljudje, kot psi, skozi procesa vzgoje in socializacije. Z izjemo nagonskih odzivov ne mi, ne psi ne znamo ničesar, ko pridemo na svet. Zato nas je vsega potrebno naučiti, ob tem pa poskrbeti, da se v procesu učenja, vzgoje in socializacije ne poškodujemo, ne zbolimo in da tudi drugim ne povzročamo preglavic. To obdobje lahko traja različno dolgo, tako pri ljudeh kot psih, in se ne zgodi le z osnovno šolo pri otrocih, niti ne s tečajem v pasji šoli.

Obzirnost in souporaba prostora

Tisti, ki so ta proces opravili dobro, lažje sobivajo v mestnem vrvežu, so obzirni do drugih uporabnikov prostora in ne potrebujejo omejenih površin na prostem, da bi zadovoljili svoje potrebe po rekreaciji in uživajo v času, ki ga aktivno preživijo s svojim psom.

Kako lahko v našo in pasjo dobrobit koristimo pasje parke?

Delitev in omejevanje namenskih površin ima v mnogih primerih smisel. Velikokrat pa pomeni potuho pri vzgoji in nepotrebno omejevanje javnega prostora.

V primeru fizično omejenih površin za pse gre ravno tako lahko za dve obliki rabe.

  • Prva ima lahko odlično vsebino in je park namenjen varnemu prostoru za vzgojo in socializacijo psov, kjer sta tako pes kot z njim vodnik aktivna udeleženca v procesu vzgoje oziroma socializacije. Tako da vodnik upošteva princip preventive. Vodniki med seboj komunicirajo in psov ali sebe ne izpostavljajo situacijam, ki bi imele neželene posledice. Psi v tem primeru znotraj površine ne opravljajo potrebe, temveč se objekt uporablja kot učilnico.
  • Druga oblika rabe pa je na žalost večkrat prisotna. V pasje parke ljudje spuščajo pse z namenom, da se v njih prosto gibljejo, družijo z drugimi psi ali celo opravljajo potrebo. Takšna raba dragocenih zelenih površin v mestih ima mnoge negativne posledice za vodnika in psa in praktično nobene pozitivne. Najbolj očitno korist imajo someščani, ki drugod po mestu ne srečujejo spuščenih in hkrati nevzgojenih psov. Vodnik ob takšnem načinu ‘sprehajanja’ psa ni fizično aktiven, s psom ne vzpostavi oziroma ne utrjuje vezi in nad tem, kar pes dela znotraj ograje, nima zadostnega nadzora.

Strokovnjaki s področja pasjega vedenja opozarjajo na nevarnosti pasjih parkov za pse in družbo. Ker gre za javne parke v mestih, se lahko v njih nahajajo različni psi, tudi takšni, ki jih ne poznamo. Ne vemo, kako bodo reagirali na našega psa. V drugem primeru, ko pa se v nekem parku zadržuje bolj ali manj vedno ista skupina psov, lahko vzpostavijo takšne medsebojne odnose na ‘svojem’ teritoriju, da je ob pomanjkanju posredovanja izkušenih vodnikov vstop novega psa nevaren.

Velikokrat psi sami kažejo znake previdnosti oziroma zadržkov do vstopa v park s psi, nevešči vodiki pa tega ne prepoznajo in jih silijo v ‘igranje’ z neznanimi psi in takšnimi, ki nimajo razvitih pasjih socialnih veščin. Prepoznamo jih po tem, da do drugih psov prehitro, naravnost in brez obotavljanja pritečejo, tudi če se želijo igrati. Večina psov takšne ‘socialne inkompetence’ ne prenaša in lahko v bran odreagira agresivno.

Izgubljanje zaupanja psa

Ob vsem tem vodnik izgublja zaupanje svojega psa, saj ga njegov človek ne razume in sili v situacije, ki mu niso prijetne in se je prisiljen postaviti sam zase. Tako naučena vedenja prenese tudi v druge življenjske situacije na sprehodih izven pasjega parka in povzročajo preglavice vodnikom in okolici.

Med drugimi nevarnostmi pasjih parkov je izpostavljenost večji koncentraciji pasjih izločkov. Ne vemo, ali so psi, ki so bili v parku zdravi, cepljeni, ali imajo notranje zajedavce in podobno. Nezanemarljiva je tudi nevarnost, da bo pes, ki je v ogradi spuščen in brez nadzora, pojedel kak strup, ki ga tja nastavi nekdo, ki bi raje videl, da psov v njegovi okolici ne bi bilo.

Skratka, več kot dovolj je razlogov, da s psom zunaj aktivno preživljamo čas in vlagamo v njegovo vzgojo in ga ob tem postopoma socializiramo.

To, da je pes na povodcu, ni težava za vodnika, še manj pa za psa. Pes, ki s sodelovanjem s svojim vodnikom zadovolji večino svojih nagonov, ne potrebuje nenadzorovanega raziskovanja okolice, pozdravljanja drugih psov in ne vpliva bistveno na druge ljudi. Takšno vez med vodnikom in psom zgradimo postopoma, z doslednim in sistemskim pristopom, ki se ga lahko naučimo na primer na kakovostnih tečajih ali pri številnih kinoloških disciplinah.

Javne zelene površine pa naj bodo na voljo vsem meščanom in obiskovalcem mest. Ni jih potrebno ograjevati zgolj za prosto tekanje psov. Obiskujemo jih ljudje z različnimi nameni in pričakovanji. Pomembno je, da se tega zavedamo in smo ob tem en do drugega obzirni.

Delite s prijatelji!

Želite biti obveščeni o naših novih prispevkih?

 Z oznako v okvirčku soglašam, da Alfakan moje osebne podatke iz tega obrazca (Prosimo označite, s katerimi nameni obdelave osebnih podatkov soglašate):

Želite vzgojenega psa? Prijavite se na tečaje ali individualno delo.
Andrej Verlič

Related Posts
Leave a reply