O PASJIH IZTREBKIH

O PASJIH IZTREBKIH

V zadnjem času je bilo že veliko povedanega o pasji prehrani, zato je prav, da spregovorimo kdaj tudi o posledich hranjenja – o pasjih iztrebkih. Lastnik psa, bi se moral zavedati že na samem začetku, da je prav oz. pomembno, da za svojim psom iztrebke tudi pospravlja in jih odlaga na zato primernih mestih. Poleg pasjega povodca so zato nujen del opreme vrečke za iztrebke. Pasji iztrebki niso le neokusni na pogled, so tudi polni bakterij, ki so škodljive za naše zdravje in okolje v katerem živimo. Za razliko od drugih onesnaževalcev okolja, vsebujejo pasji iztrebki bakterije, parazite in viruse, ki so lahko nevarni za naše zdravje. V pasjih iztrebkih se nahajo številne bakterije in virusi med katerimi so salmonele, E.coli, odpadne koliformne bakterije, pasja kuga, korona virus, hepatitisi in parvovirusi.


V urbanih okoljih in na območjih, kjer je veliko sprehjalcev s svojimi ljubljenčki, je tudi v Sloveniji že dobro poskrbljeno; postavljeni so zabojniki, ki so včasih tudi že opremljeni z vrečkami za pobiranje pasjih iztrebkov in z odlagališčem le teh. Zakaj je dobro oz. koristno pobiranje pasjih iztrebkov, pa obstaja še več razlogov:

  1. preprečimo, da se z okuženim iztrebkom okužijo druge živali
  2. v iztrebkih opazimo gliste, trakulje in druge parazite
  3. preverjamo ali je iztrebek primerno mehek oz. trd
  4. ob rednem pobiranju in spremljanju iztrebkov hitreje opazimo spremembe, ki kažejo na zdravsteno stanje psa
  5. preprečimo, da kdaj mi ali drugi ljudje stopimo v to neprijetnost

Psi so lahko pomembni prenašalci parazitarnih bolezni, ki se lahko prenašajo na domače živali. Vse več je lastnikov pašne živine, ki so pričeli preganjati sprehajalce psov; razlog tiči v tem, da lahko okuženi pasji iztrebki povzročijo številne resne bolezni pri pašni živini – prežvekovalcih. Za podrobno pojasnitev in razlago smo stopili v stik z Veterinarsko prakso v Tenetišah, kjer nam je  dr.vet.med Maja Vodiškar, pojasnila:

PASJI IZTREBKI IN PRENOS BOLEZNI NA DOMAČE ŽIVALI

Mnogo lastnikov psov se je že srečalo s problematiko pasjih iztrebkov, predvsem z nepobiranjem le-teh in negodovanju kmetov. Mnogi lastniki psov se sicer strinjajo, da je pobiranje pasjih iztrebkov v urbanem okolju nujno in zelo zaželjeno, saj smo že mnogi stopili v to neprijetnost, ki se je je zelo težko znebiti.

Kako pa je s tem na travniku ali njivi?

Gnojenje kmetijskih površin s hlevskim gnojem se vsakemu zdi normalno in nesporno, saj se tako rastlinam zagotavljajo razmere za boljšo rast. Mnogi bi se potem strinjali, da tistih nekaj pasjih iztrebkov že ne more biti problematičnih, če se znajdejo na travniku. Vendar so lahko psi  pomembni prenašalci številnih parazitarnih bolezni, ki se potem prenesejo na domače živali in povzročajo večjo materialno škodo. Podrobneje bom opisala dve, ki sta po klinični sliki najbolj problematični, se pravi povzročata največ škode. To sta Ehinokokoza in Neosporoza.

NEOSPOROZA

Neosporozo povzroča protozoj Neosporacanis. Pri tej bolezni so psi končni gostitelji, domači prežvekovalci pa so vmesni gostitelji. Psi s fecesom izločajo jajčeca, ki jih nato z okuženo vodo ali krmo zaužijejo domači prežvekovalci. V domačih prežvekovalcih se parazit intenzivno množi. Pri tem prihaja pri govedu do velikega števila abortusov in mrtvorojenih telet. V plodovnih tekočinah in placenti se nahaja veliko število invazivnih oblik protozoja. Če pes to zaužije, se okuži in je razvojni krog sklenjen.

Protozoj pri pasjih mladičih do 6.meseca starosti povzroča živčno-mišične znake, krče, večje število pasjih mladičev lahko tudi pogine.

Bolezen je neozdravljiva in ko je enkrat vnesena v govejo čredo, jo je zelo težko eliminirati. Edina preventiva je, da se zagotavlja neoporečna krma in voda za živali, ki nista okuženi s pasjimi iztrebki. Pse pa zaščitimo tako, da so vedno pod nadzorom in ne zauživajo materiala, ki bi lahko vseboval to nevarno kužnino.

EHINOKOKOZA

Ehinokokoza je parazitarna bolezen, ki jo povzročajo trakulje vrste Echinococcusspp. Trakulja te vrste za svoj razvoj potrebuje vmesnega gostitelja, to so domači in divji prežvekovalci, izjemoma tudi človek. Končni gostitelj trakulje so psi, volkovi in lisice. Odrasla trakulja v končnem gostitelju zajeda v črevesju, od koder v blatu izloča jajčeca. Z zaužitjem okužene vode ali krme se okužijo vmesni gostitelji. V njih se v jetrih, pljučih (izjemoma tudi v možganih) tvorijo ciste, ki so lahko velike tudi za dojenčkovo glavico. Končni gostitelj se okuži z zaužitjem takih cist, v njem se razvije odrasla trakulja in razvojni krog je sklenjen.

Trakulja pri končnem gostitelju ne povzroča vidnejših kliničnih znakov. Pri vmesnem gostitelju pa zaradi počasne rasti cist lahko klinične znake opazimo šele več let po okužbi. Živali slabše jedo, imajo slabši imunski odziv in imajo slabšo proizvodnjo.

Obolenje preprečujemo z rednimi dehelmintizacijami psov, ki naj bodo vsaj 4-krat letno, pri lovskih in bolj izpostavljenih psih, pa bolj pogosto.

Avtorica prispevka: Alfakan inštruktorica v Kranju: Vesna Zaplotnik

Delite s prijatelji!
Želite vzgojenega psa? Prijavite se na tečaje ali individualno delo.
Vesna Zaplotnik

Narava in živali me privlačijo že iz otroštva. Prvega psa sem dobila že v zgodnji mladosti in je zaznamoval moje življenje tako, da sem že takrat dobro vedela, da me bodo psi spremljali vse moje življenje.

Related Posts
Leave a reply