IGRA MED PSI – DA ALI NE?

IGRA MED PSI – DA ALI NE?

Strokovna literatura nas pogosto opozarja na dejstvo, da so psi družabna bitja. Drži. Vendar strokovno poglobljeno tolmačenje pasjega družabnega življenja navadno izostane in ostaja prepuščeno interpretaciji posameznega skrbnika psa. Le-ta se za odgovorom ozira okoli. In tako nekega dne opazi pse, ki se preganjajo in lovijo po parku in skrbnike, ki dogajanje opazujejo in se živahno pogovarjajo, prebere oglas lokalne pasje šole o ‘pasjih igralnih uricah’, v mestu vznikne ‘pasje igrišče’, na sprehodu pogosto sreča pse, ki kar brez nadzora pritečejo naproti njegovemu psu navdušeni, da bodo spoznali štirinožnega novinca.


Postopoma si skrbnik ustvari sliko:

  • da je očitno središče pasjega družabnega življenja igranje z ostalimi psi,
  • ostali skrbniki ga prepričujejo, da je igra s psi najboljša in celo edina pot do socializiranega psa,
  • opaža, da je kuža po igri s pasjimi ‘prijatelji’ utrujen in se z njim ni potrebno ukvarjati,
  • in zaradi poklicne več ur trajajoče odsotnosti premišljuje o dodatni pasji družbi, ki bi razbila osamljenost psa ‘edinca’.

Gotovo nanizane naivne ugotovitve nadebudnega skrbnika niso premišljene ali ustrezno utemeljene. Iz tega razloga nismo presenečeni, da je eno izmed najpogosteje zastavljenih vprašnj na začetku skupinskih tečajev možnost igre psa z ostalimi psi. Težko se opiše izraz presenečenja na obrazu skrbnika ob novici, da v tečaju nikakor ne učimo pse igranja z ostalimi psi, temveč učimo skrbnike učinkovitega sodelovanja s psom ravno zato, da kuža družbe ostalih psov ne bo prav nič pogrešal, saj mu bo skrbnik nudil prav vse kar kuža potrebuje za zadovoljno pasje življenje.

No, pa pojdimo lepo po vrsti, saj bomo v nadaljevanju prispevka predstavili večplastnost resnice o pasji potrebi po družabnem življenju in hkrati preoblikovali (če že ne razbili) nekaj pogostih prepričanj o potrebi psa po igri s psi.

Prepričanje št. 1: SOCIALIZACIJA POMENI IGRO Z OSTALIMI PSI

Najprej pojasnimo pojem socializacije. Poenostavljeno zapisano pomeni socializacija premišljeno in natančno usmerjeno privajanje psa na pojave zunanjega okolja. Zunanje okolje je preplet raznolikih prevoznih sredstev, površin, naravnih in umetnih pojavov, živali (divjih in domačih), urbanega in ruralnega okolja, ljudi in še marsičesa.

Dejansko v procesu socializacije oblikujemo pasje odzive na družbeno okolje v katerem s psom živimo. Skozi učni proces (s katerim se lahko dodobra spoznamo v tečajih) potrjujemo želene (primerne) odzive psa na zunanje okolje.

Vendar primarna socializacija ni v rokah skrbnika, saj poteka znotraj legla. Mladički se namreč začnejo učiti, ko spregledajo in slišijo. Ena izmed učnih ur se imenuje ‘igranje socialnih vlog’, ko mladički skozi medsebojno igro vadijo moč ugriza, ustvarjajo hierarhijo, oblikujejo načine netelesne komunikacije. Znotraj legla in s pomočjo igranja kužki učno uro ‘komunikacije z ostalimi psi’ osvojijo in nikakor ne potrebujejo obnovitvenih tečajev, ko enkrat prihlačajo v naše domove.

Zavedati se morate, da so bila sporočila pridobljena v igri s sorojenci za vsak pasji osebek različna. Nekateri psički zapustijo leglo prepričani, da so heroji in večni zmagovalci, drugi spet se veselijo dejstva, da se jim s samooklicanimi heroji ne bo potrebno nikoli več srečati, saj so živeli v strahu, podrejeni, nekateri malčki se naučijo, da jih bo lajanje pripeljalo do cilja, drugi cvilijo v obupu, ko se jih samo dotakneš.

Pojdimo v tolmačenju rezultatov medsebojne igre psov še malce dlje. Zamislimo si počutje psa, ki se je v leglu skrival v kot, ko proti njemu teče skupina petih psov. Psa, ki je rojen tekač, vendar njegov tek pri drugem psu spodbudi nagon plena in kuža se prelevi v živi plen. Pasjega heroja, ki veselo skoči na vsakega kužka in se uči, da je nadlegovanje psov čisto v redu zadeva, doker ne bo morda naletel na podobnega sebi in vzniknejo težave. Situacij je ogromno in vendarle imajo vse enak imenovalec – niso potrebne.

Socializacija psa z ostalimi psi dejansko pomeni oblikovanje primernih, želenih odzivov psa ob srečanju z drugimi psi. Nenadzorovano igranje med psi bo socializacijo izničilo, saj reakcije psa ob pogledu (ali celo vonju drugega psa) skrbniku ne bodo v ponos, temveč v skrb in breme.

Ob prihodu mladička (odraslega psa) v naš dom se potrudimo oblikovati odnos psa z nami, skrbniki, ker je to vstopnica v zadovoljno skupno življenje. Igra našega psa z ostalimi psi nam pri tem zagotovo ne bo v pomoč, saj bo psa učila odnosa (navdušujočega ali odklonilnega) do ostalih psov. Sčasoma bomo postajali psu odveč, prelevili se bomo zgolj še v mlinski kamen na koncu povodca, kar nobenemu skrbniku ni cilj pri izgradnji odnosa s psom.

Prepričanje št. 2: DRUŽABNO ŽIVLJENJE PSA = IGRA S PSI

Ni oporekati dejstvu, da je pes družabno bitje. Vendar družabnost psa nima nič skupnega s preganjanjem, grizenjem, skakanjem psov drug čez drugega. Ob natančni analizi je opisano pasjo interakcijo bolje označiti za izhodišče (pre)številnih vedenjskih težav psa.

Najpomembnejša družba psu mora biti skrbnik, sledijo družinski člani, sorodniki, prijatelji. Skratka za zadovoljevanje pasje družabnosti zadostuje človeško ‘krdelo’, ostali odnosi so zgolj nadgradnja, ki jo vodi in usmerja skrbnik. Pri širjenju pasje socialne mreže bo ustrezno podkovan skrbnik izredno pazljiv.

Najprej se bo osredotočil na izgradnjo lastnega odnosa s psom. Priporočeni koraki, ki bodo psa vezali na skrbnika so poznavanje učnih procesov pri psu, hranjenje zaradi želje po sodelovanju, skrbno premišljene dejavnosti s psom – socializacija, tečaji, skrb za preventivo in potrjevanje želenih vedenj, poznavanje nagonov, motivov in potencialov pri psu, skrbnik se bo potrudil in se naučil pravilne igre s psom, kuža se bo ob skrbniku počutil varno, zaupal bo presoji skrbnika.

Ohraniti zaupanje psa in občutek varnosti mora postati skrbnikova prioriteta. Skrbnik je tisti, ki ima vlogo psa obvarovati pred morebitnimi pasjimi vsiljivci in ki svojemu psu odobri morebitno pasjo družbo. Primerna pasja družba so tisti psi, ki jih prisotnost drugih psov ne vznemirja, hkrati pa jim za ostale pse ni mar, upoštevajo miritvene signale, sodelujejo s skrbnikom, saj so vodljivi in se ponašajo z izvrstnim odpoklicem. Če se odločite razširiti pasjo socialno mrežo bodite pri izboru pasje družbe strogi in nepopustljivo zahtevni v kriterijih vzgojenosti le-te. Psi se namreč učijo tudi s posnemanjem in verjetno bi si želeli, da kuža ponavlja pozitivne vedenjske vzorce drugega psa.

Hkrati se zavedajte, da je tudi najpazliveje izbrana pasja družba še zmeraj ‘pasja’, zato jo omejite in večino aktivnega časa preživite sami s svojim psom. Skratka, potrudite se in postanite svojemu psu najbojša družba.

Prepričanje št. 3: OSAMLJEN KUŽA POTREBUJE DRUŽBO DRUGEGA PSA

Psi, ki živijo s svojimi ljudmi in se ti ljudje z njimi aktivno ukvarjajo (aktivni sprehodi – delo, iskanje igrač, socializacija, kinološki športi ali karkoli mentalno in fizično sprošča kosmatinca) ne bo osamljen v času, ki ga preživite na delovnem mestu. Zapomnite si: kuža potrebuje počitek, potrebuje veliko spanja in miru. Psi, ki so pod nenehnimi vplivi okolja bodo prej ali slej razvili različne oblike vedenjskih težav.

Nikoli v dom ne pripeljite psa katerega delovna naloga bi bila ‘družba drugemu psu’. S tem silite v vrsto težav. Kajti pred nakupom drugega psa si je potrebno odkrito odgovoriti na številna vprašanja o vzgojenosti prvega psa, možnosti aktivnega preživljanja časa s vsakim psom posebej, vzgajanje in socializacija obeh psov, finančne zmožnosti itn. Dejstvo je, da če si težko utrgate čas za aktivnosti z enim psom, bo še težje življenje z obema. Zaradi pomanjkanja aktivnega sodelovanja z vami bosta psa sčasoma postala sama sebi zadostna, živela bosta svoje pasje življenje, ki bo oblikovalo takšne in drugačne (nenadzorovane) vedenjske vzorce in postali boste samo še živa posoda za hrano in vodo. Skratka – ustvarili boste nemogočo situacijo, zato razmišljanje v opisano smer odsvetujem.

IGRA MED PSI: DA, NE ALI NEKAJ VMES

V zaključku strnimo razmišljanja o pasjem medsebojnem druženju in nanizajmo nekaj možnih slabosti nenadzorovane pasje igre:

  • strah, negotovost v prisotnosti drugih psov (umikranje, poleženost ušes, spodvitost repa, oblizovanje, obračanje pogleda vstran, vzpenjanje na skrbnika), pogosta manifestacija znakov ustrahovanja (grožnja, lajanje, nasršenost) – opazimo pri psih, ki jih ostali partnerji v ‘igri’ podrejajo, lovijo, stresajo, potisnejo v brezizhoden položaj …
  • vznemirjenje v prisotnosti drugih psov, izrazita manifestacija želje po druženju, igranju s psi – opazimo pri psih, ki so bili med ‘igralnimi’ partnerji vodilni in jim je bila kot mladičem igra predstavljena kot ‘največji žur’
  • oblikovanje neželenih vedenjskih vzorcev – grizenje, skakanje, lajanje, izsiljevanje, varovanje virov in prostora
  • kuža ne razvije odnosa in sodelovanja s skrbnikom, pasja družba prevlada nad človeško, kar vodi do številnih vedenjskih težav: vlečenje na povodcu, neupoštevanje skrbnikovih zahtev, neodzivnost na klic
  •  pasji pretepi, spopadi

Protiutež slabostim nenadzorovanega pasjega druženja so prednosti, ki jih prinaša psu druženje s skrbnikom. Resda oblikovanje partnerskega odnosa med skrbnikom in psom zahteva aktivno udejstvovanje človeka, vendar so rezultati neprecenljivi in se zanje splača potruditi. Kajti nič ne more nadomestiti brezpogojene ljubezni, sreče in pripadnosti, vezi, ki jo s psom stkemo med usmerjenimi skupnimi aktivnostmi.

Delite s prijatelji!
Želite vzgojenega psa? Prijavite se na tečaje ali individualno delo.
Alenka Sunčič Zanut

Related Posts
Leave a reply