Psi so tisočletja opravljali vlogo družabnikov in čuvajev, obenem pa so ljudem pomagali pri transportu. Tako kot njihovi predniki tudi naši današnji pasji spremljevalci izražajo svoje nagone preko instinktivnega vedenja, ki se prenaša iz generacije v generacijo in predstavlja pomembno silo, ki usmerja pasje vedenje. Če te nagone razumemo in delujemo tako, da jih pri psu izkoristimo in zadovoljimo, je naše sobivanje s psi kakovostnejše in pri skupnem delu dosegamo boljše rezultate.
1. UČENJE VLEKE IN PASJI NAGONI
Pri učenju vleke si lahko pomagamo vsaj s tremi pasjimi nagoni: nagon plena, tek po stečinah in tek v krdelu.
-Nagon plena: V naravi je življenje plenilcev odvisno od ulova. Lovijo svoj plen ali pa med igro lovijo drug drugega. Ta nagon je močno zakoreninjen tudi v psih. Ko psa učite vleke, naj za kratek čas na trasi lovi nekaj zanimivega. Pomagate si lahko na primer z drugim vlečnim parom, družinskim članom, ki teče ali kolesari pred vami. Ključnega pomena sta vid in gibanje – kuža mora imeti občutek, da pred njim nekaj beži, s čimer se v njem zbudi nagon plena.
-Tek po stečinah: Volkovi in druge divje živali se gibljejo po uhojenih poteh, stečinah, s čimer varčujejo z energijo. Ko pričenjamo z vlečnimi treningi, se držimo poti, na kateri bo psu povsem jasno, v katero smer naj gre. Na začetku je pomembno predvsem, da se s psom ujameta kot ekipa. Za učenje vleke je zato lažje in boljše, če je le mogoče, izbrati ožje poti, s čimer se izognemo premikanju po progi z ene na drugo stran ter psa lažje pripravimo do teka naravnost. V prvih poskusih je v vlečne namene najbolj priporočljiv canicross, kjer imamo s psom bolj enostavno komunikacijo, vse se odvija relativno počasi, manj je možnosti za zaplete. Psi imajo običajno najrajši raznolike, zavite gozdne poti. Za vlečne športe so primerne površine z naravno podlago, medtem ko se je asfaltu potrebno čim bolj izogibati. Navdušeni pasji tekač si lahko na asfaltni podlagi zelo hitro poškoduje blazinice na tacah. Previdnost je potrebna tudi v zimskih razmerah na poledenelem snegu. Tekmovalci na dolge razdalje, pa tudi mnogi drugi aktivni pasji lastniki v tem primeru zaščitijo pasje šape s copati, ki jim rečemo tudi »booties«.
-Tek s krdelom: Tako kot smo ljudje na tekmi, ko smo obkroženi z drugimi tekmovalci, sposobni dati več od sebe, tudi tek v krdelu, pa čeprav gre morda le za tek z njihovim človekom, deluje stimulativno na psa. Musherji, ki imajo več psov, si vedno pomagajo s psom, ki že dobro ve, kaj je vleka, kadar v ta šport uvajajo novega pasjega tekača. Pri neizkušenih, mladih psih in psih, ki niso v dobri fizični formi, moramo biti še posebej pazljivi, da jih na treningu ne preobremenimo.
Na treningu si lahko pomagate tudi z drugimi navezami, od katerih boste morda poleg praktične pomoči dobili še kakšen nasvet, ki vam bo pomagal v vaših vlečnih začetkih. Pri tem so zelo koristni skupni treningi, ki jih v osrednji Sloveniji organizirata predvsem Društvo športnih psov Slovenije in Slovenski klub vodnikov vlečnih psov, potekajo pa tudi na mariborskem in celjskem območju.
2. PRIPOROČILA
Prvi treningi naj bodo kratki, saj s tem zagotovimo, da je pes ob koncu še vedno motiviran. Smiselno je, da opremo za vleko ločimo od tiste za sprehod. Kuža bo kmalu razumel, da ovratnica pomeni sprehod, vlečna oprsnica pa tek. Iz tega razloga oprsnice ne uporabljamo za druge aktivnosti in jo po treningu čim prej snamemo.
V začetnem ali nadaljevalnem navdušenju se zgodi, da začnemo beležiti čase na progi in na nek način tekmujemo sami s sabo. Analiza časov na progi je koristna pri spremljanju napredka, vendar pri osredotočenosti na štoparico ne smemo pozabiti na tisto, kar je bistvo treninga vlečnih športov: vleka. Pomembno je torej, da psa pripravimo do tega, da teče pred nami in nam s svojo silo pomaga dosegati večjo hitrost. Doseženi časi bodo variirali tudi glede na podlago proge (suha steza je hitrejša od mehkejše, blatne), medtem ko po gibanju psa in utrujenosti na cilju lahko presodimo, koliko energije je vložil v vleko.
Nekateri musherji pse po teku nagradijo, za večino vlečnih psov pa je tek nagrada že sama po sebi. Če kuža v vleki ne uživa, ga je nemogoče pripraviti do tega, da bi to počel. Treningi morajo biti za psa vedno pozitivna izkušnja!
Psi so zelo občutljivi na vročino, zato moramo biti pri obremenitvah vedno pozorni na znake pregrevanja. Za pse je najbolj občutljivo obdobje tisto, ko se zunanje temperature pričnejo dvigati, saj njihov organizem takrat še ni navajen na toplejše razmere. Treninge zato načrtujemo v hladnejših urah (zgodaj zjutraj ali pozno zvečer), po senčnih predelih ali pa trening ustrezno skrajšamo. Zagotoviti moramo ustrezno hidracijo, pes naj ima na voljo svežo vodo.
Tekmovalne vlečne pse na vleko postopno navajamo že od malega. Kljub temu ni razloga, da tudi aktivnega odraslega psa, ki še ni imel priložnosti sprostiti svojih vlečnih nagonov, ne bi mogli vpeljati v vlečne športe, če mu le znamo razložiti, kaj od njega pričakujemo. Vodnik, ki dobro pozna svojega psa, bo znal delo s psom prilagoditi njegovim individualnim potrebam. Ni pa dvoma o tem, da psi vedno radi sodelujejo s svojim človekom!
3.TRENINGI IN POTRPEŽLJIVOST
Bodite potrpežljivi. Vztrajnost in delo se vedno izplačata. Če ste do sedaj s svojim psom počeli povsem druge stvari, bo potreboval nekaj časa, preden ugotovi, kaj pričakujete od njega. Treningi naj bodo zabavni za oba. Ključ do uspeha je vedno vodnikov odnos, doslednost in ponovitve. Za vsako veščino ali šport potrebujemo nekaj časa, dokler je ne osvojimo do te točke, da ostane z nami za zmeraj – kot na primer vožnja s kolesom.
“Skozi leta dela z ljudmi, ki so v vlečnih športi začeli uživati že z odraslimi družinskimi psi, sva vedno znova vesela napredka, ki ga ob usmerjenem treningu lahko dosežeta tako pes kot vodnik!”
Zapisala: Patrik in Elizabeta Zupanič
Članek je bil objavljen v reviji AKTIVNO po pasje, številka 2, leto 2015, http://www.canifit.si/revija/wp-content/uploads/2015/02/%C5%A0tevilka-2.pdf