Socializacija na splošno pomeni, da psa naučimo neodzivnosti na vse dražljaje iz okolice. Zavzema odnos do prometa, urbanega okolja na splošno, druge živali idr. Socializiran pes se na druge pse ne odziva – hkrati se jih ne veseli in ne boji. Ob srečanju ostane stabilen, umirjen, osredotočen na vodnika in ne glede na okoliščine samozavesten ter vodljiv.

 

PET NAPOTKOV ZA SOCIALIZACIJO PSA, S POUDARKOM NA ODNOSU DO DRUGIH PSOV

 

1. NAVEZAVA PSA NA LASTNIKA

Ta korak je najpomembnejši. Preden s psom sploh kaj počnemo, ga moramo najprej navezati nase, takoj v prvih mesecih sobivanja, ne glede na spol in pasmo psa. Močna vez, zaupanje in obojestransko spoštovanje so temelj dobrega odnosa. Kako to dosežemo? S psom se moramo čim več kvalitetno ukvarjati, postaviti mu moramo pravilne omejitve in se jih držati. S tem v očeh psa dobimo neko dodano vrednost. Veliko lastnikov naredi napako, ko psa najprej vključujejo v igro z drugimi psi, preden ga navežejo nase. Tako se pes na mesto na lastnika naveže na druge pse in nastanejo problemi z vodljivostjo, odpoklicem itd.

2. JASNA KOMUNIKACIJA

Psa moramo vse, kar bomo kasneje pričakovali, da zna, najprej naučiti. Predpogoj je dobro poznavanje učnih procesov pri psih, vključujoč poznavanje pozitivne motivacije. Držite se načela »manj je več«. Ljudje smo komunikativna bitja, zato se lastniki pogosto tudi s psi pogovarjajo v dolgih povedih. Psi pa teh besed ne razumejo, zato izpade, kot da lastnika nalašč ne upoštevajo. Psa učimo različne vaje postopoma, na primer odpoklic, čakanje na mestu, samonadzor, sedi, prostor, osredotočenost na lastnika.

3. POZNAVANJE PASJE TELESNE GOVORICE

Prepoznavanje signalov, ki jih oddajajo psi, naj bo dobro utrjena veščina vsakega lastnika. Psi znajo svoje čustveno stanje zelo dobro pokazati s telesom (z repom, dlako, ušesi, gobcem …). Bolj ko poznate govorico telesa, pravilneje se boste lahko odločili, kako reagirati ob srečanju z drugimi psi. Le tako boste lahko jasno vedeli, v kakšnem čustvenem stanju je vaš ljubljenček in drugi psi v bližini. Nepoznavanje telesne govorice je potencialno nevarno, saj lahko psa po nepotrebnem spustite v interakcijo s tujim psom, ko tega ne bi smeli storiti. Lahko pride do podrejanja ali celo pretepa.

4. OMOGOČANJE STIKOV Z DRUGIMI PSI

Nisva nasprotnika stikov med psi. Zagovarjava pa stališče, da je treba vsako interakcijo vnaprej premisliti in ne brezglavo spuščati psa do vseh mimoidočih štirinožcev. Na začetku svojega psa vključujte le v družbo odraslih vzgojenih psov, ki jih dobro poznate in so že socializirani (torej se ne zmenijo za vašega mladička). To pomeni, da tudi če bo mladiček vanj silil, skakal, se socializiran odrasli pes ne bo odzval nervozno. S svojo mirnostjo in suverenostjo bo dajal zgled mlajšemu. Ko se bo mladiček nekajkrat poskušal vplesti v igro s takim psom, bo hitro obupal in se hkrati naučil, da se mu bolj splača biti osredotočen na svojega lastnika, ki je bolj zabaven. Zelo pomembno je, da psa, ki ga izberemo za »vzornika«, dobro poznamo. Situacijo načrtujte vnaprej in ne iščite naključnih, na prvi pogled vzgojenih psov.

Priporočava, da greste na skupni sprehod, kjer se vsak lastnik ukvarja s svojim psom. Tako se bo mladiček naučil, da je med sprehodom osredotočen na vas in ne bo počel neumnosti.

Šele kasneje lahko psa vključite v igro z drugimi psi, čeprav to niti ni tako pomembno, kot si večina lastnikov predstavlja. Nikakor pa naj ne bo igra z drugimi psi smisel sprehoda.

5. JASEN SMISEL ŽIVLJENJA IN IZKORIŠČEN POTENCIAL

Vsak pes naj bi imel nek cilj, nalogo, smisel v svojem življenju. Treba ga je poiskati tako, da bo ustrezal pasmi, temperamentu ter nagonom psa in ga vključiti v skupno aktivnost. V nasprotnem primeru si bo pes smisel življenja našel sam – preganjanje ptičev, kopanje lukenj, bežanje z domačega vrta, igra z drugimi psi itd, kar vsekakor ni del kvalitetne socializacije psa.

Članek je bil objavljen v časopisu DNEVNIK Magazin pod rubriko Človek in pes (7. Maj 2015)