Kako zanimivi so včasih pogovori med lastniki psov, ko razlagajo drug drugemu, kaj vse počne njihov pes ob določenih situacijah. Vsi poznamo pse, ki skačejo in norijo naokrog, ko v roke vzamemo povodec, ter cvilijo in lajajo, ko slišijo ropot skodelice in šumenje vreče, v kateri so njihovi briketi. Včasih pa so reakcije psov na določen dražljaj lahko zelo moteče. Mnogo jih začne besno lajati, ko zaslišijo hišni zvonec, zvok motorja ali pok, ter postanejo neobvladljivi, ko zagledajo drugega psa, kolesarja, tekača, itd.
Veliko lastnikov poskuša vedenje preprečiti ali omiliti na različne načine. Mnogo premalo pa se jih odloči poiskati vzrok in se poglobiti v učni proces psa, ki je pripeljal do njegovih reakcij na določen dražljaj.
Poglejmo si najenostavnejši princip učenja: KLASIČNO POGOJEVANJE.
Pri klasičnem pogojevanju sta potrebna dva dogodka, ki sta si sočasno blizu in ima drugi dogodek neko vrednost.
Vsi dobro poznamo povezavo med klikom in hrano. Gre za najenostavnejšo primerjavo, kako po določenem številu ponovitev psu klik, ki je sprva popolnoma nevtralen dogodek, sproži reakcijo. Drugače povedano, gre za učenje z asociacijo. Klik psu sproži nezavedno vedenje, misli in emocijo, ki so praktično identični tistim, ki jih kaže oz. doživlja med hranjenjem.
Največji problem vzgoje in šolanja psov pa je ponavadi posledica, da se lastnikovo znanje o klasičnem pogojevanju tu konča. Učni proces psa poteka 24 ur dnevno. Njegova glavna naloga je proučevati okolico okrog sebe in se znajti po liniji najmanjšega odpora. Pomislimo, koliko dogodkov se zgodi vedno v istem zaporedju in kakšne asociacije si lahko ustvari pes.
Poglejmo si primer hišnega zvonca in obnašanje psa. Zatem ko pozvoni zvonec, kmalu nekdo hitro vstane in teče k vratom. Dva časovno dobro povezana dogodka, pri katerem prvi za psa nima nikakršne vrednosti, drugi pa kar veliko, saj v njegovo harmonijo vnese nemir in paniko. Mislim, da je odveč poudariti, da se nemir in panika ne končata pri teku do vrat, ampak se nadaljuje z ogovarjanjem, dotikanjem in ostalimi ne ravno pomirjajočimi reakcijami do psa. Ko se tako zaporedje dogodkov nekajkrat ponovi je asociacija psa dobro zasidrana v podzavest. Njegove reakcije, misli in emocije ob primarnem dražljaju – zvoncu – so le logična posledica njegovega obstoja in učnih zakonitosti.
Odpravljanje takega vedenja pa je velikokrat zelo naporno in zahteva dobro znanje o nagonih in učnem procesu psa. Največkrat lastniki poskušajo odpraviti težavo z blokiranjem oz. korekcijo vedenja. Verjetno so za to krivi razni TV šovi in človeška nagnjenost k instantnim rešitvam. Tako odpravljanje težav je lahko dvorezni meč. Omenili smo že, da ob določenem dražljaju pes ne pokaže le reakcije oz. vedenja, ampak se mu ob tem porajajo tudi misli in emocije. Kaj smo storili, če si pes ne upa več pokazati vedenja ob določeni situaciji, misli in emocije pa ostajajo enake? Tempirano bombo!
Zakaj se stvari ne bi lotili drugače? Naj naš pes ob zvoku zvonca ostane na prostoru in morda le pričakuje nagrado. Naj ob tem, ko zagleda drugega psa ostane miren in se obrača k nam v želji po sodelovanju.
Tako kot pri pravilnem časovnem zamiku ob kliku in hrani, moramo upoštevati zakonitosti klasičnega pogojevanja ob sleherni komunikaciji s psom: povelje nato pomoč, opozorilo nato blokada… Izogibajmo pa si ustvarjanju neželenih asociacij: prisotnosti drugega psa – panika, zvonec – vzhičenost, poslavljanje od psa – odhod za dalj časa …
Imejmo v mislih moč klasičnega pogojevanja ob šolanju, vzgoji in odpravljanju vedenjskih problemov.
ANDREJ ŽUNIČ, dr. vet. med. (ALFAKAN)